words actually.

Spreletel me je nenavaden občutek, mešanica strahu in vznemirjenja. Čisto rutinsko sem metala temna oblačila v pralni stroj, ko me je kot strela z jasnega zadel. Kar ohromil me je. Kot da bi se pripravljala huda nevihta. Pa niti ne nevihta. Naravna katastrofa. Takrat ko ptiči znenada utihnejo, ljudje, ki so še malo prej številčno hiteli po opravkih izginejo. Niti sapice vetra ni moč občuiti. Pes se divje vrti okoli tvojih nog in tudi sam občutiš neverjetno napetost, ki te nagonsko pripravi v stanje pripravljenosti. Ne veš kaj bo, vendar nekaj bo. Nekaj groznega. Točno tako sem se počutila. Glavo sem imela popolnoma prazno in tišino je zapolnilo le glasno razbijanje srca. Pa tako lep dan je bil. Že nekaj časa nisem pomislila nate. Prasec. Seveda, v rokah sem imela tvoj pulover, ki sem ga takrat zakopala globoko v kup umazanega perila. Smrdel je po očetovih preznojenih nogavicah in postanem. Kljub gnilemu vonju pa sem še vedno zaznala tvojega ... ali pa so ga neumni možgani le priklical...

One day she was looking herself in the mirror. The reflection was average but average beautiful. She was pleased with what she saw. She was kinda of ok with it. Well … maybe her head was too round. Her hair was not that shining either. She was starring in the mirror and felt less desirable every second. Her mind was starting to be very rude and very loud. She couldn’t take it anymore. You shouldn’t think of anybody like that. Not even of yourself. Her head still couldn’t shut up. She started talking loudly. She was opposing to her insulting thoughts. She was having a really serious conflict. She was losing but the whole scene amused her. She felt absurd. She started laughing. Laughing out loud you would say nowadays. This is a story of this odd middle aged woman, who you run into when shopping for groceries, that is arguing with herself which yogurt should she buy. 

From the day she was born she started to learn how to be perfect. She tried to do everything right, exactly how it was expected from society. Mama had read her a story which taught her to be always nice, neat and must respect the elderly. She didn’t remember the title, because it didn’t matter and all the beautiful pictures in the book didn’t matter. She was curious though, but she kept quiet, because that is the right thing to do. Then the first day of school started and she made some friends. She gave them some candies her mama bought. She was very polite and very nice. When the next day came to school she didn’t have candies but either way friends came to her and she belonged. But they weren’t as nice she was. They were loud in the classroom. But mama warned her that not all the people are nice. And not being nice is very wrong. So she kept being nice and everybody loved her. She would do anything for anybody. And when she learned to read she loved to read her mama’s women’s magazin...

Želim si, da te nikoli ne bi srečala.  Želim si, da te nikoli ne bi spoznala. Želim si, da te nikoli ne bi poljubila. Želim si, da te nikoli ne bi ljubila. Če sem se česa naučila v svojem kratkem življenju, je to zagotovo to, da ljubezen boli. Ne razumem ljudi, ki si želijo ljubiti. Ne razumem kako lahko toliko tvegajo. Ne razumem. Da. Na začetku je lepo. Bilo je čudovito. Včasih sem se počutila, kot da sploh nisem s tega sveta. Kakor da živim na nekem drugem nivoju. Kot da v tistem prejšnjem svetu, svetu brez naju, ljudje ne poznajo dovolj barv, da bi lahko razumeli. Bilo je preveč neresnično. To ne more obstajati. Ne more! Vedno pogosteje sva iskala prepire. Drla sva se eden na drugega in se brez sramu preklela. V tistem grdem avtu sva sedela in se zmerjala kot stara soseda, ki sta skregana že toliko časa, da ne poznata več vzroka. Če ne bi bila sredi ničesar, bi že zdavnaj zapustila avto in pešačila do doma. Hotela sem te sovražiti. Bilo je predobro, da bi lahko bilo ...

Kakor da bi telo spoznalo, da nikoli zares ni bilo celo - vsak del posebej je hrepenel po tebi. Kakor da bi vse tiste osladne zgodbe zares temeljile na resnici. Kakor, da ni na svetu nič pomembnejšega od tega ... od tega, da sem jaz s teboj. In čutila sva gotovo oba enako. Bilo je namreč preveč naravno, preveč sinhrono, da bi lahko trdil drugače. Prav, priznam, včasih sem malce kiksnila, ko me je prevzela strast in sem te preveč ugriznila. Vendar zagovarjam element presenečenja. Da te malce ustavi. Da vse skupaj še zavlečeva. In se ljubiva počasi. V tistem tvojem grdem avtu.  Ker mi je bila zadnja zgodbica všeč in sem si nekako želela nadaljevati. Vem, da je že umrla, vendar bom skozi nadaljavanja poskušala odkriti zakaj se je ubila. No ja, ne obljubljam nadaljevanj, ker takšne obljube težko držim. Če ne gre ne gre. Vendar mi trenutno ustreza in mi je všeč.

Toplo mi je. In počutim se varno. Kakor da bi se ponovno znašla v materinem trebuhu. Varno, toplo, mirno ... in brezzvočno. Samo tisti nek hrup, neko prasketanje, ki prihaja od zunaj. In potem naju zagledam. Nasmehnem se. Nasmehnem se jaz, kot opazovalka prizora. Sediva v avtu in ne veva kaj bi reka in kaj bi storila. Zunaj je noč in osvetljuje naju le rahlo zvita ulična svetilka. Dišiš. Zopet se v sebi nasmehnem. Tokrat se mi ukrivijo tudi ustnice. Oh, kako dišiš. Ta tvoj vonj je bil vedno moja šibka točka. Pogledaš me. Vendar samo za hip. Skobacam se proti tebi in nate naslonim glavo. Tako naslonjena sediva v tistem grdem avtu in ne rečeva ničesar. Želim si, da bi trenutek lahko ustavila. Veliko najinih trenutkov sem želela doživljati v neskončnost. V misli preklejem ročno, ker mi v tem položaju postaja že neudobno. Nazaj se namestim v sovoznikov sedež in gledam predse. Parkirišče je polno in nič se ne dogaja. Samo midva sva v tem avtu, kjer naju ločuje neumna ročna in ne veva kaj b...