short love story, zadnjič
Spreletel me je nenavaden občutek, mešanica strahu in vznemirjenja. Čisto rutinsko sem metala temna oblačila v pralni stroj, ko me je kot strela z jasnega zadel. Kar ohromil me je. Kot da bi se pripravljala huda nevihta. Pa niti ne nevihta. Naravna katastrofa. Takrat ko ptiči znenada utihnejo, ljudje, ki so še malo prej številčno hiteli po opravkih izginejo. Niti sapice vetra ni moč občuiti. Pes se divje vrti okoli tvojih nog in tudi sam občutiš neverjetno napetost, ki te nagonsko pripravi v stanje pripravljenosti. Ne veš kaj bo, vendar nekaj bo. Nekaj groznega. Točno tako sem se počutila. Glavo sem imela popolnoma prazno in tišino je zapolnilo le glasno razbijanje srca. Pa tako lep dan je bil. Že nekaj časa nisem pomislila nate. Prasec. Seveda, v rokah sem imela tvoj pulover, ki sem ga takrat zakopala globoko v kup umazanega perila. Smrdel je po očetovih preznojenih nogavicah in postanem. Kljub gnilemu vonju pa sem še vedno zaznala tvojega ... ali pa so ga neumni možgani le priklical