short love story, tretjič

Želim si, da te nikoli ne bi srečala. 

Želim si, da te nikoli ne bi spoznala.

Želim si, da te nikoli ne bi poljubila.

Želim si, da te nikoli ne bi ljubila.

Če sem se česa naučila v svojem kratkem življenju, je to zagotovo to, da ljubezen boli. Ne razumem ljudi, ki si želijo ljubiti. Ne razumem kako lahko toliko tvegajo. Ne razumem. Da. Na začetku je lepo. Bilo je čudovito. Včasih sem se počutila, kot da sploh nisem s tega sveta. Kakor da živim na nekem drugem nivoju. Kot da v tistem prejšnjem svetu, svetu brez naju, ljudje ne poznajo dovolj barv, da bi lahko razumeli. Bilo je preveč neresnično. To ne more obstajati. Ne more! Vedno pogosteje sva iskala prepire. Drla sva se eden na drugega in se brez sramu preklela. V tistem grdem avtu sva sedela in se zmerjala kot stara soseda, ki sta skregana že toliko časa, da ne poznata več vzroka. Če ne bi bila sredi ničesar, bi že zdavnaj zapustila avto in pešačila do doma. Hotela sem te sovražiti. Bilo je predobro, da bi lahko bilo res. Vsi so to vedeli in sedaj sva si to dokazovala tudi sama. Nikoli nama ne bi uspelo. Nikoli. In blagor tistemu, ki ni nikoli ljubil, kajti če kaj drži, je to, da ljubiti boli.

Želim si, da te nikoli ne bi izpustila.

Želim si, da bi te lahko pozabila.