short love story, zadnjič

Spreletel me je nenavaden občutek, mešanica strahu in vznemirjenja. Čisto rutinsko sem metala temna oblačila v pralni stroj, ko me je kot strela z jasnega zadel. Kar ohromil me je. Kot da bi se pripravljala huda nevihta. Pa niti ne nevihta. Naravna katastrofa. Takrat ko ptiči znenada utihnejo, ljudje, ki so še malo prej številčno hiteli po opravkih izginejo. Niti sapice vetra ni moč občuiti. Pes se divje vrti okoli tvojih nog in tudi sam občutiš neverjetno napetost, ki te nagonsko pripravi v stanje pripravljenosti. Ne veš kaj bo, vendar nekaj bo. Nekaj groznega. Točno tako sem se počutila. Glavo sem imela popolnoma prazno in tišino je zapolnilo le glasno razbijanje srca. Pa tako lep dan je bil. Že nekaj časa nisem pomislila nate. Prasec. Seveda, v rokah sem imela tvoj pulover, ki sem ga takrat zakopala globoko v kup umazanega perila. Smrdel je po očetovih preznojenih nogavicah in postanem. Kljub gnilemu vonju pa sem še vedno zaznala tvojega ... ali pa so ga neumni možgani le priklicali iz spomina. Navlekla sem ga nase in začutila olajšanje. Dihanje se je umirilo. 

Epilog dogodku sem iskala zunaj. Oblečena le v spodnje perilo in smrdljiv pulover, sem kot nora legla v travo. Strmela sem v nebo, ko so mi pogled zameglile solze. Pričakovala sem jih. Pomežiknila sem in stekle so po licu ter ubrale pot v uho. Nepremično sem ležala in čakala, da se bolečina, ki sem jo prezirala, izlije.

Počutila sem se grdo. Grdo kot tist tvoj grd avto. Potrebovala sem kopel. 

Evo ga, končno sem zaključila. Še Short love story prvič, drugič in tretjič.