unpublished

Vem, da se to najino karkoli že je izteka. Nikoli ni bilo nič, a vedno je bilo vse. Ne vem, če sva skupaj tonila globlje ali sva se dvigala na površje. Rekla bi, da prej prvo.

Mogoče sva mislila, da čutiva ljubezen, pa je bil le pritisk vode in globine, tisto, kar naju je stiskalo skupaj. Oba sva potrebovala močen objem. Zato, da si dokaževa, da še čutiva in da nisva sama v tej globini sveta, ki te tako hitro poriva vedno nižje in ti počasi odvzema še zadnje zaloge kisika. Prepustila sva se, ker se nama je to zdela edina resnična možnost. Kot droga - potrebuješ fiks bližine, čeprav te pogubi.

Sedaj pa se mi zdi, da ne čutim več, kako te pritisk globine stiska k meni. Pred časom sem se tako prepustila toku dogajanja, da sem zaprla oči in se skoncentrirala na občutke. Ne vidim več tvojih oči, ki se ujemajo z barvo jeseni in sedaj tudi ne čutim več tvojega objema, ki me drži v nevtralnosti. Čutim, kako me, celico za celico, zaliva hladno voda, ki si jo spustil vmes. Od tebe čutim le še dražljaje vode, ki nastanejo ko se z rokami močno odrivaš proti površju. Stran. Ne vem. Nisem prepričana, če si me vzel seboj in strah me je odpreti oči, da bi preverila. Ne vem ali se moje roke držiš zato, ker boš rešil tudi mene ali je to še zadnja stična točka preden me spustiš v globino.